Ogljikovi hidrati v hrani za pse.

Ogljikovi hidrati v hrani za pse.

Negativni zapisi o vseh vrstah virov ogljikovih hidratov v hrani za pse (zlasti pšenici in koruzi) so postali že reden pojav. So te trditve dejansko točne ali pa so zaživele samo zato, ker se stalno ponavljajo? Mogoče sta v ozadju trženje in promocija, tisti, ki jih zapisujejo, pa poskušajo bralce speljati na krivo pot?

Prvotna prehrana.

Predniki naših psov, volkovi, so se prehranjevali zelo raznoliko. Bili so bodisi rastlinojedci ali pa so lovili majhne glodavce, se prehranjevali s trupli, iztrebki (blato pašnih živali, na primer konj) itd. Vsa ta hrana je dejansko prihajala od živali, ki so se prehranjevale z rastlinami in semeni. Ta semena večinoma izhajajo iz različnih vrst trave. Generično ime teh semen trave je žita. (https://en.wikipedia.org/wiki/Grain).

Splošno znano je, da volkovi, potem ko ubijejo veliko pašno žival, najprej pojedo vsebino želodca, vključno z delno prebavljenimi rastlinami in semeni. Če na primer ulovijo miš ali leminga, jo oz. ga pojedo celega, vključno z želodcem in črevesno vsebino.

Dejstvo je torej, da je njihova prehrana delno vsebovala oz. še vedno vsebuje ogljikove hidrate (delno prebavljene rastline in semena). Ogljikovi hidrati so tako kot beljakovine in maščobe bistvena sestavina prehrane volkov, zato so tudi del prehrane naših psov.

Farm-Food - Ancient-Pharaoh-and-his-Canis-Lupus-Familiaris-Dog-hunting-together.pngKer so predniki naših psov čedalje pogosteje iskali hrano tam, kjer so se naseljevali ljudje (nomadi in lovci-nabiralci), so se počasi prilagajali prehranjevalnemu vzorcu, ki je vseboval več škroba in manj mesa. Nedavne genetske raziskave kažejo, da med volkovi in psi obstaja nekaj razlik glede prebavljanja škroba.

Ta genetska raziskava je opisana v reviji „Nature“ z dne 23.  januarja 2013, in sicer v članku „Spremembe genoma zaradi udomačitve psov razkriva prilagajanje s škrobom bogati prehrani. “The genomic signature of dog domestication reveals adaptation to a starch-rich diet”.

(Ability to digest human foods important in domestication of dogs)

Med udomačitvijo se je prebavni sistem prednikov psov počasi prilagajal prebavljanju škroba, saj so se živali, tako kot ljudje, pogosto morale zadovoljiti večinoma s kruhom in kašo. Ljudje vsaj s shranjevanjem semen niso imeli težav. Zato je velik del prehrane prvih psov vseboval tudi ogljikove hidrate iz semen.

Ogljikovi hidrati se spremenijo v glukozo, ki je potrebna za telesne funkcije psa.

Za breje in doječe psice je določena količina ogljikovih hidratov v prehrani celo bistvenega pomena. Če psica dobi premalo ogljikovih hidratov v fazi brejosti in dojenja, pravkar skoteni mladiči nimajo veliko možnosti za preživetje.

Glede na navedeno, so semena (tj. žita) že od samega začetka predstavljala bistveni del prehrane volkov, kar še posebej velja za prehrano prednikov naših psov.

Zakaj so potem nekateri ljudje tako zelo nenaklonjeni žitom v hrani za pse?

Nekajkrat smo omenili „delno prebavljene rastline in semena“. Če se škrob v semenih (žitih) vnaprej ne prebavi v zadostni meri, se ogljikovi hidrati (zaradi kratkega črevesja psov) v tankem črevesu ne prebavijo v zadostni meri in pridejo v debelo črevo v surovi obliki (kot škrob). Tu pride do vrenja, kar povzroči pline in drisko. V divjini semena vnaprej prebavijo encimi in bakterije v prebavnem sistemu (želodec in črevesje) plena.

Da bi se surova žita (in drugi pridelki, ki vsebujejo škrob, kot so korenine in gomolji) lahko uporabljala v hrani za pse, morajo biti „vnaprej prebavljena“: to pomeni, da se mora škrob razgraditi, da bi črevesje psa lahko nadaljevalo s prebavljanjem ogljikovih hidratov. Celo ljudje, katerih črevesje je v relativnem smislu sedemkrat daljše od pasjega, ne morejo prebaviti korenin, surovih žit in gomoljev (na primer krompirja) ali jih prebavijo s težavo, to pa povzroča pline, črevesne krče in tekoče blato.

Do razgradnje škroba pride s segrevanjem (kuhanjem).

Ker pa takšna razgradnja zlasti med ekstrudiranjem (hrustljavi briketi, ki plavajo na vodi) ne zadostuje, saj segrevanje ne traja dovolj dolgo, se pojavijo težave s prebavo, katerih posledica so bolezni črevesja.

Ljudje se zato nagibajo k temu, da vsa živila, ki vsebujejo žita, označijo za enako slaba. Toda ko se žita (riž, koruza, pšenica in sirek) ustrezno razgradijo, postanejo dragocen vir bistvenih hranil.

Nenaklonjenost ljudi žitu pa je tudi posledica alergij na gluten. Alergijo na gluten (celiakija) lahko povzročijo samo žita, ki vsebujejo snov gliadin, na primer pšenica, vendar ta alergija v nasprotju s splošnim prepričanjem ni tako pogosta pri psih. Zgoraj opisane črevesne težave so pogosto posledica nepopolne razgradnje žit, kar ljudje imenujejo „alergija na gluten“. Koruza, riž in sirek gliadina ne vsebujejo.

Povzetek:

  1. Žita (semena) so del prehrane volkov v divjini, ki so predniki psov.
  2. Raziskave (konec leta  2012, začetek leta  2013) kažejo, da se je prebavni sistem prednikov naših psov med udomačitvijo prilagodil prehranjevalnemu vzorcu, ki je vseboval več škroba in manj mesa.
  3. Psi potrebujejo ogljikove hidrate.
  4. Žita (vseh vrst) so odličen vir ogljikovih hidratov.
  5. Žita se morajo v celoti razgraditi, sicer se pojavijo težave.
  6. V prehrani Farm Food se uporabljajo samo žita, ki so vnaprej ustrezno razgrajena (koruza, pšenica, riž in sirek).
  7. Koruza, riž in sirek ne vsebujejo gliadina, zato ne morejo povzročiti „alergije na gluten“.
  8. Zgodba o tem, da so žita slaba, ne temelji na dejstvih – ravno nasprotno!

(c) Marec 2013

Gerrit de Weerd, B.Sc.

Print Friendly, PDF & Email